Vibe coding kot arhitekturna povratna zanka

Vibe coding se pogosto razume preveč površinsko: kot hitro, malo kaotično pisanje kode z AI pomočjo. Nekaj copy-paste, nekaj promptov, malo sreče, deploy, potem pa molitev bogovom observabilityja. Dober AI-assisted development pa ni odsotnost discipline. Je drugačna disciplina.

Gre za hiter razvoj z zelo kratkimi feedback loopi, kjer je cilj čim prej priti do delujoče rešitve, hkrati pa ves čas poslušati, kje sistem pokaže odpor. AI pri tem ni samo generator kode. Je tudi ogledalo konteksta, arhitekture in nejasnosti v glavi razvijalca.

Moj način dela se ne začne z ukazom: naredi funkcionalnost. Najprej agenta vprašam, naj mi razloži del obstoječe kode ali funkcionalnosti. Ne zato, ker sam ne bi vedel, kaj dela, ampak zato, ker želim videti, ali je LLM sploh na pravem delu zemljevida.

To je context priming. Model se mora sprehoditi skozi obstoječe datoteke, odnose, naming, tok podatkov in implicitne odločitve v sistemu. Če zna dobro razložiti obstoječi flow, je veliko večja verjetnost, da bo znal varno poseči vanj. Če razlaga postane generična, vem, da še nima dovolj konteksta.

Najbolj zanimiva faza pride, ko vidim, da model začne zanašati v napačno smer. Doda preveč ovojev. Lepi funkcionalnost ob strani. Ustvarja posebne primere. Dodaja fallbacke, ki smrdijo po strahu. Takrat ga ne stisnem še močneje. Vprašam ga: vidim, da te nekaj muči, kaj je narobe?

To je moj AI psihiater moment. Modelu spremenim vlogo iz izvajalca v diagnostika. Namesto da še naprej poskuša na silo izpolniti task, mu dovolim povedati, zakaj rešitev ne sede naravno v sistem. In zelo pogosto iz tega pride arhitekturna resnica: napačna odgovornost servisa, manjkajoča abstrakcija, zgrešen tok podatkov, preveč couplinga ali funkcionalnost, ki v obstoječe temelje preprosto ne paše.

Najboljši del tega načina dela ni hitrost tipkanja. Najboljši del je, da LLM postane senzor arhitekturnega trenja. Ko zmore elegantno rešiti task, je sistem verjetno dobro poravnan. Ko začne komplicirati, skrivati probleme ali lepiti obvode, je to signal, da morava pogledati temelje.

Zato vibe coding zame ni YOLO programiranje. Je sodelovalni razvoj z zelo hitrimi povratnimi zankami: ogrej kontekst, poravnaj frekvenco, izvedi, opazuj trenje, popravi temelje, nato implementiraj funkcionalnost. Malo psihologije, malo arhitekture, malo peskovnika. In ravno dovolj humorja, da mikroservisi ne začnejo hoditi na terapijo sami.